januar 2013

Spomnim se časov, ko sem bil otrok. Takrat se mi je zdel dan neverjetno dolg. Domov sem prišel ob 11.50, po  4. šolski uri. Zdaj pa otroci v šoli dobijo še popoldansko malico, ker njihovi starši delajo. No drži tudi, da za nekatere poskrbijo babice. Medtem pa njihovi očetje in matere delajo z urnikom do 17.00 ure ali še več. In jih po večerji pospremijo v posteljo. Ima potem smisel imeti otroke? Da jih čuvajo in vzgajajo drugi ljudje? Ko otroci zaspijo, napoči čas za pospravljanje velike hiše, za katero je bilo toliko odpovedovanja. Za vikend pa po možnosti ostane še kaj domače naloge iz službe. Ko sem ‘imel še čas,’ sem se celo popoldne igral. Nogomet, lovljenja, košarka, skrivanja, borilne veščine. Malo manj časa sem imel za pomivanje posode, sesanje sobe, odnašanje smeti. In bil je čas mojih staršev, ki so bili takrat mojih sedanjih let. Poroka, otrok, pa še en otrok. Imela sta 8-urni delavnik v tovarni, 8 ur spanca in 8 ur prostega časa. Beri ponovno… 8 ur prostega časa. Namenila sta ga za stanovanjska opravila, obdelavo vrta in vinograda. Živeli smo skromno, a nič materialnega nam ni manjkalo. Lepo je bilo. Ampak zdaj mi to ne koristi, saj  mi ‘dobre vile’ za hrbtom ‘prijazno’ šepetajo, da je potrebno iti v korak s časom. No, pa grem… Preberi več