Spomnim se tistih dni, ko sem bil še mlajši in manjši. Občudoval sem ljudi različnih poklicev, ki so bili oblečeni v svoje uniforme. Gledal sem jih kot super-junake, ki rešujejo svet. S prvimi mozolji sem želel postati eden izmed njih. Želel sem postati policist in rešiti svet pred vsemi ‘barabami’.
Bolj kot sem odraščal in zorel, bolj sem opažal da ni vse tako kot v »škatlici«. Začele so se dogajati spremembe. Verjamem da so bila odstopanja že prej, vendar (upam vsaj) ne taka. Moji super-junaki so izgubili moje zaupanje. Nočem, da kdo izgubi rdečo nit. Vedno so in vedno bojo izjeme. Še vedno je veliko dobrih zgledov. Govorim pa o generalnih spremembah, o lenobnem trendu, ki se je razpasel po naših ulicah…o spremenjenih normah…o tem kaj je kar naenkrat postalo sprejemljivo in normalno. Do te mere, da je dobro telesno pripravljen gasilec nenavaden izstopajoč pojav….in jaz?…Kaj naj postanem zdaj, kateri poklic naj pridobim, ko je mojim ‘mentorjem’ zbledel sijaj uniform?
In kdo so (bili) ti moji super-junaki, ki rešujejo svet? Zdravniki, gasilci, policisti, profesorji športne vzgoje, vojaki, idr. Ne glede na barvo uniforme, naj bi bili vsi omenjeni zgled zdravega načina življenja in dobro razvitih gibalnih sposobnosti. Nenazadnje lahko prav te odločajo ali bodo rešili življenje ali ne. Preberi več
Nedavni komentarji