Pisal bom o odnosu (KONDICIJSKI) TRENER – ŠPORTNIK na podlagi strokovnega vpogleda, izkušenj pri delu in zdrave pameti. Osredotočil se bom na individualne športe, ker je tam prisotna specifična dinamika odnosa, ki naj bi z leti postajal vse bolj demokratičen. Kaj takega si v kolektivnih športih kondicijski trener ne sme dovoliti. Zaradi kompleksnosti odnosa bodo predstavljeni le izbrani vidiki.
Odnos trener – športnik je v svoji naravi kompleksen in dinamičen odnos, ki zahteva poleg strokovnega znanja tudi dobro razvite vedenjske veščine. Na tem mestu mora biti jasno, da je strokovno znanje (o katerem sem pisal v prejšnjem članku Megla prihaja iz vseh strani) ‘le’ predpogoj za začetek procesa treninga. Težja naloga pa je dejanska izvedba načrtovanega trenažnega programa. Lahko imaš najboljši program na svetu in na papirju, toda če ga športnik ne izvede to ne pomeni nič (Sizifovo delo). Cilj pa je jasen. Pomagati športniku pri doseganju vrhunskega rezultata. V praksi to pomeni, najti način da bo trening uspešno izveden. In šele tako je mogoče dosegati zastavljene cilje.
V tem dinamičnem procesu odnosov, osebnostne rasti obeh udeležencev in vsega kar življenje prinese na pot, je ključno da športnik napreduje. Na drugi strani pa trener ne dobi zdravstvenih težav zaradi psihičnih obremenitev med procesom treninga in samim odnosom s športnikom. Preberi več
Nedavni komentarji