V praksi hitro naletimo na problematiko spremenljivosti znotraj procesa športne vadbe. Spremenljivost vadbe lahko definiramo kot uporabo vadbenih in organizacijskih parametrov na različne načine, ki pa mora zadostiti smotrnim načelom kondicijske vadbe. Lahko pogojuje tako dobre kot slabe vplive na trenažni proces. Nanjo lahko gledamo z vidika trenerja in športnika. V prvem primeru trener sam sebe motivira za trenažni proces s snovanjem novih idej, vaj, pripomočkov, pristopov idr., ki jih smiselno uvaja v trening. Tudi trenerja lahko čez čas uspava vsakodnevna rutina treningov in težko ohranja prvotni pristop. V primeru športnika pa deluje kot preventiva pred zasičenostjo z enakimi vsebinami, količinami, vajami, skratka stereotipi treninga skozi daljše časovno obdobje.
Načelo spremenljivosti upošteva ciklizacija. To je načrtovanje športne vadbe v različnih ciklih, ki omogoča obremenitev in počitek tako znotraj ene vadbene enote, kot tudi med različnimi obdobji bolj ali manj intenzivne ali obsežne vadbe. V procesu športne vadbe poznamo znotraj ciklizacije različna vadbena obdobja: vadbena enota (1 trening), mikrocikel (običajno 1 teden), mezocikel (običajno 4-6 tednov), makrocikel (nekaj mezociklov, običajno 2-3), letni cikel (1 sezona) in olimpijski cikel (4 leta). Tako znotraj posameznih vadbenih obdobij kot med obdobji prihaja do značilnih sprememb. Spremenljivost se lahko kaže na različne načine kot sprememba:
- vsebin,
- tipa vadbe
- količine,
- intenzivnosti,
- vaj,
- načina izvedbe le-teh,
- uporabljenih metod,
- pogostosti treningov,
- organizacije treningov,
- naprav in pripomočkov,
- kraja treninga,
- kombinacije le-teh.
V okviru problematike spremenljivosti velja omeniti štiri temeljna trenerjeva opravila v procesu športne vadbe: načrtovanje, izvedba, nadzor in ocena procesa športne vadbe. Edino, ki je v praksi zagotovo izvedeno je izvedba treninga, medtem ko so ostali v večini primerov zapostavljeni ali celo preskočeni. Predpogoj za pestrost je dobro načrtovanje. Če nismo načrtovali, je trening odvisen od trenutne improvizacije trenerja, ki je lahko bolj ali manj uspešna. Ker trenerji pogosto nimajo vnaprej pripravljenega načrta dela, improvizirajo na kraju in času samem, tako z vajami, količino, intenzivnostjo. Vse omenjene komponente se lahko pri tem močno razlikujejo od prejšnje vadbene enote enakega tipa. Tako ni mogoče slediti logični strukturi treninga. Verjetno bi se po tem principu rutinski (identičen) trening izkazal kot pester. Nenačrtovana in nekontrolirana spremenljivost se v tem primeru kaže kot posledica nepripravljenosti in/ali strokovne nekompetentnosti trenerja. Če ni nadzora nad procesom vadbe ni možno spremljani razvoja športnikovih sposobnosti iz treninga v trening, torej skozi določeno časovno obdobje. Če želimo videti spremembe, ki jih povzroči trening, je potrebno enak trening večkrat ponoviti. Le na ta način lahko opazimo odziv oz. prilagojenost športnika na določeno obremenitev. Hkrati lahko omenjene spremembe z večjo gotovostjo pripišemo našemu treningu. Z večkratno ponovitvijo enakega treninga se lahko športnik prilagodi na vadbo, trener pa spremlja odziv na vadbo in posledično napredek ali nazadovanje. In šele na podlagi teh spoznanj, pridobljenih z oceno športne vadbe se lahko načrtuje programska vizija nadaljnjega dela.
Potrebno je tudi razlikovati med spremenljivostjo in stopnjevanjem obremenitve. Obremenitev se logično stopnjuje skozi mikrocikle, ne pa znotraj mikrocikla. Prav tako to ne pomeni izbiro novih vaj (primer vadbe za moč) ampak zgolj smiselne minimalne popravke v količini in intenzivnosti (pogosteje pri vadbi vzdržljivosti) ampak običajno še to ne. Izjema so nekateri agresivnejši prijemi znotraj posameznih obdobij (kontrastno spreminjanje vadbenih količin, udarne vadbene enote ali mikrocikli, znani tudi kot »šok treningi«), ki pa ne sodijo v ciljno problematiko tega članka. Načeloma pa naj bi ves vadbeni načrt ostal identičen skozi ves mezocikel. Pri tem bi bila edina pozitivna »spremenljivost« večje premagano breme, boljši časi, občutki manjšega napora pod enakimi pogoji, ki bi se spreminjali kot posledica povečane zmogljivosti športnika. Nivo spreminjanja treninga je odvisen tudi od starosti športnika, stanja treniranosti, obdobja znotraj ciklizacije in drugih dejavnikov.
Potrebno je slediti predhodno načrtovanim smernicam. Ogrodje vadbe mora ostati znotraj izbranega obdobja enaka, dopustne so le minimalne prilagoditve kot posledica nujnih sprememb, ki smo jih pri športniku opazili. Ali je bil trening prelahek ali pretežek, ali trening omogoča uresničitev zastavljenih ciljev ali celo nazadovanje v merjenih sposobnostih? Temu ustrezno prilagodimo nadaljnje treninge. Raznolikost oz. pestrost vadbe lahko omogočimo s celostno kondicijsko pripravo, ki vključuje poleg razvoja primarnih sposobnosti še nekatera pomembna mejna področja, ki že sama po sebi nudijo pestrost trenažnemu procesu.
Spremenljivost na drugi strani tudi sili trenerja k razvoju novosti. Tako tudi športnik opazi dinamičen proces razvoja treninga z uporabo aktualnih znanstveno – strokovnih spoznanj. Zelo lepo je to vidno tam, kjer sistem vadbe ni zakoreninjen na podlagi zgodovinskih zmagovalnih pristopov oz. načinov dela, ampak se nova spoznanja hitreje uvajajo v proces športne vadbe, se tako preizkusijo in se tako kritično oceni njihova uporabna vrednost.
Proces športne vadbe je dinamičen proces, ki zahteva prilagoditve toda ne kot posledica trenerjeve zdolgočasenosti znotraj delovnega časa. Spremenljivost da, v smislu uporabe premišljenih trenažnih prijemov, vzvoda razvoja inovacij in ohranjanje motivacije športnikov, nikakor pa ne za ceno slabšega vodenja celotnega procesa športne vadbe. Spremenljivost da, toda ne zavoljo pritiska športnikov, ki želijo imeti vsak trening na pikantno drugačen način. Smiselna usmeritev trenerjev naj bi temeljila na doslednem uresničevanju koncepta dela. Trenerji ga naj bi znali strokovno argumentirati, ob tem pa nenehno stremeti k razvoju procesa treniranja, stalno iskati smiselne novosti in jih čim prej uvajati v proces treninga. Če je zadoščeno tem dejavnikom, potem pride pestrost sama po sebi.
Spremenljivost, kot načelo športne vadbe, je torej dosti ožja od spremenljivosti, ki si jo športnik in trener želita kot motivacijsko sredstvo za ohranjanje ustreznega pristopa pri procesu športne vadbe. Na drugi strani pa vrhunski športniki in trenerji, ki ne najdejo motivacije in smisla v rednem in sistematičnem treningu, to sploh niso.