Športno treniranje je sestavljeno iz načrtovanja, izvajanja, nadzora in ocene (analize) treninga. V praksi športnega treniranja je zagotovo izvedena le izvedba, vse drugo pa je pogosto opuščeno. Za uspešno voden transformacijski proces treninga je ključno izvajanje vseh štirih ravni v skladu z vsemi razpoložljivimi dognanji in omejitvami na področju stroke in znanosti. V vseh drugih primerih ne moremo govoriti o športnem treniranju.
Načrtovanje treninga je kompleksno opravilo, ki mora temeljiti na teh izhodiščih (Ušaj, 1997):
- upoštevanje tekmovalnega koledarja,
- vedenje o teoriji ciklizacije v dani športni panogi,
- vedenje o sredstvih in metodah treninga,
- vedenje o nadzoru v procesu treninga.
Temeljno izhodišče letnega načrta kondicijske priprave sta tekmovalni koledar in sistem tekmovanja. Ogrodje takega načrta določajo zastavljeni realni cilji, ki so oblikovani na podlagi vsesplošne analize začetnega stanja. Tako so cilji tisti, ki določajo vsebine in trenažne količine treninga v okviru posameznih obdobij in med njimi.
Načrtovanju trenažnega procesa sledi izvedba postavljenega načrta. Vzporedno z njim ves čas poteka nadzor treninga, ki prilagaja vnaprej postavljen načrt realnim razmeram pri treningu. Nadzor izvedbe torej pokaže, kolikšen delež načrtovanega treninga je bil dejansko uresničen. Na podlagi tega je treba oblikovati kritično oceno učinka treninga in sprejeti nadaljnje odločitve (Ušaj, 1997).
Spremljanje učinkov treninga je pomemben del vsakega trenažnega procesa. Vsak trening je zasnovan na modelu delovanja človeka v določenih okoliščinah. Na področju moči kot gibalne sposobnosti gre za delovanja športnika v razmerah najintenzivnejšega naprezanja. Zaradi preglednosti se uvede model, ki poskuša razumsko pojasniti dogajanje v športniku zaradi treninga. Ta model na področju moči kaže strukturo moči. V skladu z modelom je treba izbrati ustrezne metode, vaje in teste, ki bodo omogočili ugotavljanje stanja športnika skladno s postavljenim modelom. Analiza treninga ima dva cilja. Prvi je ugotavljanje aktualnega stanja športnika in njegovo primerjavo s pričakovanim stanjem, ki je bilo določeno s ciklizacijo. Drugi se nanaša na ugotavljanje učinkov opravljenega treninga. Prvi cilj omogoča upravljanje športnikovega treninga in spreminjanje oziroma prilagajanje treninga glede odstopanja od prvotnega načrta. Drugi pa omogoča povečevanje baze podatkov o učinkih treninga. Rezultati so namreč pokazatelj, kateri mehanizmi in za koliko so se spremenili kot posledica opravljenega treninga (Strojnik, 1997).
Tako lahko s sistematičnim treningom in njegovim spremljanjem ugotovimo, kako določen tip treninga učinkuje na športnika. Ta izkušnja je lahko kot izhodišče pri nadaljnjem načrtovanju. Takšen strokoven pristop pogojuje sistematično spremljanje športnika in njegovega treninga tako pri posameznem treningu kot v okviru večjega trenažnega obdobja z namenom uresničitve vnaprej postavljenega cilja (Strojnik, 1997).
Vira:
Strojnik, V. (1997). Spremljanje učinkov vadbe moči – primer iztegovalk nog. Šport, 45 (4), 37-41.
Ušaj, A. (1997). Osnove športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.