Z ženo najina dvojčka velikokrat odpeljeva na igrišče. Na igralih razvijata različne gibalne sposobnosti. Meni so najljubša tista igrišča, ki imajo lesena igrala. Naravna. Tudi moji ženi – če je možnost nakupa limonade še toliko bolje. Primer takega igrišča je na koncu našega Kranja. Še posebej pa sta mi všeč velik travnik in gozd, ki puščata otroku možnost spontanega raziskovanja in gibanja. Tak ‘trening’ sta imela letos v Kančevcih na srečanju družin, kjer je okoli doma Duhovnosti čudovita zelena okolica.
Že od samega začetka jima puščava svobodo pri gibanju in raziskovanju. Kar ju pač trenutno piči. Saj sta velemojstra da sta ‘tukaj in zdaj’ in se za razliko od vseh nas ne ukvarjata z včeraj in jutri. Verjamem, da je ravna ta svoboda, ki jo imata, pripomogla da sta tako spretna, močna in učljiva. Za moje predstave počneta izredne stvari. Na prvi pogled tudi kar nevarne. Vendar ju pri tem ne omejujeva. Pustiva ju, tudi na treh metrih, seveda vedno ščitiva hrbet. Če se le da brez njune vednosti. Naj razvijata to svobodo. Naj razvijata svobodne odločitve. Naj razvijata svoje telo in duha. To ne pomeni, da jima je dovoljeno vse in jima ne postavljava meja. Samo ne usmerjava ves čas njune igre v nama prijetnejše smeri. Ne omejujeva ju, ker misliva da nečesa ne zmoreta.
In tako ju pustiva da bosa plezata, hodita, plazita, se drsata po igralih. Tam so seveda še drugi otroci in njihovi ‘skrbniki’. Babice, dedki, mamice, očki. Preseneča me, kako različen pristop imamo pri vzgoji (svojih) otrok. Kot omenjeno, midva pustiva da plezata na tobogan v obeh smereh, tečeta sem in tja, pobirata raznovrstno kamenje, sedita na tleh in si ogledujeta dogajanje, plezata tudi tja kamor »majhni otroci še ne morejo«,… padeta in se pobereta znova in znova. In ne jokata ko padeta. Edini ki se ustrašijo zanju so ‘gledalci’. Onadva pa z nasmehom v nove zmage. Naju pa na drugi strani zmoti: »Pazi! Pazi da ne boš padel.« Pazi to, pazi tisto, ne tja, pusti to, tja še ne moreš, obuj čevlje da ne boš umazan. Z drugimi besedami »Bodi pri miru, da jaz ne bom v stresu in strahu, da ne bo potrebno da bom s tabo na igralih aktivno. Ne dajaj ničesar v usta. Ne usedi se na tla, da se ne umažeš. Pojdiva raje na sladoled. Pojdiva raje domov. Tam, med štirimi stenami, bolje obvladujem tvojo igrivo in radovedno naravo. Tam te lahko namesto s temi igralnimi izkušnjami nahranim z vsemi dobrotami kulinarike, da boš od utrujenosti čim prej zaspal. Po risanki.«
Ob takšnem ravnanju otrok težko razvija gibalne sposobnosti, katerih zametke ima v svoji naravi. S takšnim vedenjem lahko razvija zgolj strah (do novih stvari, do sveta, do posledic), gibalno omejenost in prekomerno telesno težo. Ali ni škoda, da otrok tako hitro posrka naš svet? Naše dvome, strahove? Kako bo šel tak otrok kasneje pogumno v svet? Kako se bo postavil zase? Kako bo razvil temeljne gibalne sposobnosti? Kako se bo naučil pasti in nato vstati, če ga bomo ‘obvarovali’ pred tem? Je prepovedano pasti, se udariti? Se umazati? Kako se bodo naši otroci potem kaj naučili? Je to vse kar želimo dati našim otrokom za popotnico? Življenje zahteva veliko več. Zahteva otroka, ki zapusti igrišče z umazanimi hlačami in nasmehom na obrazu.
Cigareti na tleh otroških igrišč so pa že druga zgodba.