Megla prihaja iz vseh strani

Megla prihaja iz vseh strani

21. 3. 2011
Deljeno Deli
0
Kondicijski trening Ni komentarjev

Če hočem pisati o kondicijskem treningu je potrebno najprej ovrednotiti glavnega igralca v tem procesu, kondicijskega trenerja.

Naziv »kondicijski trener« je poznan v Sloveniji že dobrih deset let. Prej smo ga poznali kot strokovnjaka za fizično pripravo. V praksi je to vlogo velikokrat združeval glavni trener ali pa kondicijske (oziroma fizične) priprave ni bilo.

Ko se je na Fakulteti za šport odprla smer kondicijsko treniranje (proti koncu 90-ih), je dala prve strokovnjake s formalno izobrazbo. na tem področju. Vodja katedre s to smerjo je dr. Vojko Strojnik. Z razvojem športa se je tudi priprava športnika usmerila v iskanje prednosti pred konkurenti, iskanja nepokritih in nepoznanih področij športne priprave (prej sta bila ključna tehnična in taktična priprava) ter načinov, kako ostati v vrhunski formi, brez poškodb, kljub pomembnemu povečanju števila tekem. Svoje je dodala tudi športna znanost, ki je poskušala dati odgovore na ta vprašanja. Kondicijski trening nasploh je v marsičem premaknil trening v drugo smer, na podlagi znanstvenih spoznanj, vulkansko je zamajal tudi strokovnost dela (v športih, kjer kondicijski trener ni tudi glavni trener) glavnih trenerjev, ki so šablonsko prenašali lastne izkušnje kot tekmovalci na svoje športnike ali izhajali iz izkušenj drugih.

In tako so vrhunska moštva in športniki počasi dodala/i k svojemu timu še kondicijskega trenerja. Tudi zato je danes, kondicijski trener že sestavni del tima, ki skrbi za športnika oziroma ekipo, vsaj v zavednih organizacijah, ki si ga navsezadnje lahko tudi finančno privoščijo.
Osnovna naloga kondicijskega trenerja je razvoj ključnih gibalnih sposobnosti za šport, s katerim se igra športnik, pri tem pa ga obvarovati pred poškodbami.
Laično dojemanja termina »kondicijski trener« je povezano z razvojem »kondicije«, ki pa jo ljudje napačno povezujejo le z gibalno sposobnostjo »vzdržljivost«. Kot omenjeno, je naloga kondicijskega trenerja, da vpliva na razvoj vseh potrebnih gibalnih sposobnosti pa naj gre za vrhunski, rekreativni šport ali šport mladih. Poleg vzdržljivosti, poznamo še moč, koordinacijo, ravnotežje, gibljivost, hitrost, idr. Torej je vzdržljivost le ena izmed gibalnih sposobnosti na katere lahko vpliva kondicijski trener s svojim treningom.

Osnovni izziv je dobiti odgovor na vprašanje, kako najti dobrega kondicijskega trenerja, kajti megla prihaja iz vseh strani. Najprej je potrebno definirati kriterij in to mora biti v izhodišču – strokovna izobrazba, potrjena s strani uradne institucije ki skrbi za to področje. To je v Sloveniji Fakulteta za šport. Na Fakulteti za šport je pred bolonjskim načinom študija veljal univerzitetni študij, ki je dal vsem diplomantom osnovni poklic profesor (-ica) športne vzgoje (s katerim lahko poučuješ športno vzgojo v osnovni in srednji šoli). Poleg tega pa je vsak študent v 3. In 4. letniku obiskoval izbrani predmet, s katerim si je pridobil dodatno izobrazbo. Tako je lahko izbiral med tremi smermi: specialna športna vzgoja, športna rekreacija in športno treniranje. Znotraj zadnjega je moral izbrati eno izmed naslednjih možnosti: košarko, rokomet, ples, fitnes, kondicijsko treniranje idr. In prav za kondicijsko treniranje nesporno velja, da so izbrani predavatelji svetovno priznani znanstveniki. Vsaka smer je pač bolj ali manj strokovno-znanstveno podprta. Vendar je potrebno vedeti, da je tudi med študenti, ki so uspešno postali kondicijski trenerji velik razpon kakovosti (znanje, praktične izkušnje, občutek za delo idr.). Tako imamo kondicijske trenerje, ki širijo v praksi popolnoma drugo vero, kot jim je bila posredovana. Nadalje, tiste, ki jih na predavanjih, kjer se je po zastonjski ceni prodajala biblija kondicijskega treninga sploh ni bilo. Tiste, ki v praksi niso preizkusil tega, kar so bili naučeni in umestili znanja v neko smiselno kondicijsko zgodbo. Kot povsod, imamo tudi tu opravka z različno motiviranimi študenti. Vsi pristanejo v praksi, kjer se borijo za vsakdanji čim bolj polnozrnat kruh. In vsi so profesorji športne vzgoje in kondicijski trenerji po izobrazbi.

Program se je bistveno spremenil z nastopom bolonjskega načina študija, kjer se je potrebno že na začetku študija opredeliti ali boš izbral predmet kondicijsko treniranje. Program je dolg 3 leta, v marsičem okrnjen (zlasti z vidika splošne športne širine, ki jo je omogočal univerzitetni študij) in pri mnogih predmetih so podane le osnove.

Za lažje razumevanje naslednjega sklepa vzemimo primer rekreativnega športnika, ki je prišel v fitnes da bi oblikoval svoje telo oziroma, da bi izgubil prekomerno telesno maso. Ker je danes trend, da imaš svojega trenerja, si ga tudi poišče. Kdo mu naj pomaga na njegovi poti? Fitnes vaditelj, inštruktor, trener ali kondicijski trener? V izhodišču dajem prednost kondicijskemu trenerju. Bom pojasnil. Za pridobitev naziva vaditelj fitnesa potrebuješ plačan seminar treh vikendov, kjer so ti podane osnovne informacije (bolj ali manj priznani strokovnjaki, odvisno tudi od sreče) o funkcionalni anatomiji in treningu na fitnesu. Po uspešno opravljenem teoretičnem in praktičnem delu pridobiš naziv vaditelj fitnesa. V nadaljevalnem tečaju pa naziv trener inštruktor, kasneje pa še naziv trener. In seveda vsakoletno obnavljaš licenco, da lahko sploh opravljaš svojo dejavnost. Ustrezna strokovnost zagotovljena? Nemogoče. Kondicijsko treniranje je znanost ki temelji na mehanizmih, principih treniranja in poleg odgovora kako trenirati odgovarja tudi zakaj tako. Izkaže se, da tečajniki ne samo, da ne vedo kako, ne vedo niti zakaj

Vsako vajo, je potrebno umestiti v prostor in čas in zato ni dovolj fitnes. Inštruktorji, trenerji fitnesa so zgolj marketinška posledica izuma treninga na fitnesih. Fitnes trener je in vedno bo podrejen kondicijskemu trenerju z vidika celovite strokovnosti. Kondicijski trening je nadrejena kvaliteta, ker vključuje vse gibalne sposobnosti, ne le marketinško manifestacijo treninga moči preoblečenega kot oblikovanje telesa, izguba telesne mase ali njeno pridobivanje. Fitnes je zgolj prostor z opremo (trenažerji) na katerih se lahko razvijajo izbrane gibalne sposobnosti. Predvsem moč in vzdržljivost.
Te seminarje organizira Fitnes zveza Slovenije, ki ima strokovni odbor z nekaterimi člani, ki so hkrati vodje katedre za fitnes na Fakulteti za šport. Tam svojim študentom predavajo po novem programu 3 leta, kako je potrebno trenirati v fitnesu. Na seminarjih pa jim uspe isto zgodbo prodati v treh vikendih (vsaj morali bi, ker gre za isto delo v praksi). Le da kapne denar še z drugega vira. Na drugi strani pa imamo na Fakulteti za šport vsakoletno več kot 50 diplomantov (bivši univerzitetni študij), ki nimajo zaposlitve. S takim načinom je tudi ne morejo imeti.
Na podlagi povedanega je poseben fenomen tudi dejstvo, da imamo na Fakulteti za šport obe smeri, tako fitnes kot kondicijsko treniranje, čeprav je jasno da je fitnes vsebinsko podrejena veja treniranja. Imamo tudi športno rekreacijo, kjer naj bi se študentje naučili kako trenirati rekreativne športnike. Kaj vam ni jasno?

V praksi velja prepričanje, da naj bi kondicijski trener deloval le v vrhunskem športu. Dejstvo je, da lahko kondicijski trener deluje na vseh področjih športa. Ko znaš, je potrebno znanost le umestiti v konkretni problem, pa naj gre za trening mladih, rekreativnih ali vrhunskih športnikov. Kondicijski trening je univerzalna znanost na tem področju. Ostalo je lahko zgolj balast, zasedanje stolčkov in denarja. Kot da bi imeli posebej ortopeda za levo in desno nogo, splošnega zdravnika za tri in petletnega otroka, mehanika le za menjavo gum. Pa še ta bi bil za svoje področje nestrokoven.

Naslednje napačno prepričanje je, da je dober kondicijski trener le tisti, ki je izbrani šport, v katerem deluje kot kondicijski trener, tudi sam treniral. Res je, da to lahko pomaga pri razumevanju zahtev športa, ni pa ključno. Ponavljam, potrebna je strokovna analiza športa in športnika (samostojna ali s sodelavci) in nato oblikovati kondicijski program ter ga vrhunsko izvesti. In če je slednje zadovoljivo, je vseeno če je kondicijski trener v mladosti za šport le češnje nabiral.

Imamo tudi ljudi, ki pač enostavno delajo (brez strokovne izobrazbe, licence, karkoli) pod tem nesvobodnim soncem kot kondicijski trenerji, fitnes trenerji, wellness trenerji, nediplomirani študentje Fakultete za šport. Skratka veliko jih je in veliko delajo. Imamo tudi tiste, ki so tekmovali v določenem športu, sedaj pa prevzemajo tudi funkcijo trenerjev. In tem ljudem, vi zaupate svoje telo, svoje zdravje, svojo športno kariero?

Posebno pa me skrbijo tisti, ki sami sebe prepričajo, da so usposobljeni za to delo. Danes je poseben trend, da se lahko vsak, ki ima pet minut časa gre kar se hoče.
Za slabega kondicijskega trenerja velja, da je manj škode, če ga sploh ni.

Na vrhunskem nivoju bi se v teoriji take »kvazistrokovnjake« prej pregnalo v bovške hribe po poteh soške fronte, če bi se kdo šel resen proces treninga in bi kdo testiral športnike. Tako bi kmalu videli ali športnik napreduje ali ne. Kaj bi potem rekli športniku, klubu, staršem? In zakaj se ne testira tudi rekreativnih športnikov? Lahko je na fitnesih zavajati »mamice«, ki se izpred telenovel po novem letu trikrat na teden spravijo na fitnes. Njihovo telo tam zdrži vse neumnosti trenerja in vse kar je več od sedenja pred televizijo se že mora nekje poznati. Za nagrado pa si po uspešnem treningu lahko privoščijo še proteinski šejk, da bo volk sit in rdeča kapica cela. In na začetku vsak napreduje. Z adaptacijo športnika na obremenitev (s treningi) pa ni več vseeno, kaj je na meniju treninga.

Prav tako se pri izbiri trenerja ni mogoče odločiti na podlagi cene storitve. V praksi je razpon med 20 in 60 eurov za individualen trening, ki traja 60-90min. V to ceno so lahko vštete še kakšne dodatne storitve (svetovanje glede prehrane, program samostojnih treningov, idr.) ali pa so za doplačilo. Prav tako se mesečno ponujajo različne akcije, da npr. v mesecu zaljubljencev plača eden, trenirata dva in podobno. In tu so še paketi, kjer zakupite določeno število treningov. Marsikaj se najde. Prav tako je težko določiti realno ceno tovrstnih storitev. Velikokrat gre zgolj za kompromis med željo trenerja in še sprejemljivo ceno za športnika. Kadar gre za kondicijsko pripravo vrhunskih športnikov ali ekip je praviloma v igri klasično mesečno plačilo za opravljeno dejavnost, financirano s strani kluba, športne zveze ali športnikov oz. njihovih staršev

Dobra promocija o delu trenerja je predvsem dober glas, ki se širi v vsako slovensko vas in obratno. Ta šteje bistveno več kot navedene reference ob trenerjih. Vem pa da se tako stvari razumejo in prodajajo. Zavedati se je potrebno, da je celoten proces treninga zelo kompleksen. Zato je prepovedano zavajanje, da se zasluge za uspehe pripisujejo le enemu trenerju, ki pokriva določen segment priprave (tehnična priprava, taktična priprava, kondicijska priprava, psihična priprava, talent, idr.). Običajno gre za kombinacijo vseh. Torej so k uspehu poleg glavnega igralca, športnika samega, pripomogli vsi člani tima.

Dodatna možnost je da se obrnete po pomoč k strokovnjakom na tem področju (dr. Strojnik), ki poznajo trenerje s tega področja, ki dobro delajo.

Sklep je, da izobrazba še zdaleč ni garancija za kakovost oziroma strokovnost, ampak na nekaj se je potrebno opreti. Če temu ni tako, potem bi se vsak danes lahko šel skorajda vse. Dejstvo je tudi, da tečajniki in ostali ki delajo meglo na tem področju, ne bi smeli biti boljši od diplomantov Fakultete za šport, tudi če pogledamo samo kriterij znanja na specifičnem področju. Odgovornost za to področje mora nositi na svojem grbastem hrbtu Fakulteta za šport. Prav slednja bi morala tudi omejiti vpis na Fakulteto za šport do stopnje, ki še omogoča kasnejšo zaposlitev za šolano področje. Ne pa spet gledati na pokvarjen denar.

Osnovna pravica mora biti, da lahko svoje znanje in izobrazbo trži le tisti, ki se je za svoje področje strokovno izobrazi.

Verjamem pa, da prav tako kot ljudje ne ločijo med boljšim in slabšim zdravnikom, mehanikom, vodovodarjem, tudi med boljšim in slabšim kondicijskim trenerjem ne morejo. Zakaj ne? Ker običajno ne pridejo do drugega trenerja, ker je celoten  proces kondicijskega treninga tako kompleksen in ker telo športnika marsikaj zdrži preden odpove, da se marsikatera »šlamparija« izmuzne skozi sito psiholoških retorikov.

Kako naprej? Potrebna je totalna reorganizacija strokovnih kadrov v Sloveniji, natančna določitev kdo in kaj lahko dela na področju športa, popoln nadzor in kot vedno kazensko preganjanje vseh tistih, ki so na napačnem mestu, pa čeprav v pravem trenutku.

Še pomembneje, odgovornost trenerja do lastne usposobljenosti. Da trener pokaže iskren obraz, da za določeno področje ni usposobljen. Da dela le na področju, ki ga obvlada in za katerega prevzema polno odgovornost. Zavoljo mojega strahu, je praksi veliko primerov ko se športnikov po resnih poškodbah lotevajo «samoklicani« strokovnjaki.

Enako pomembna je odgovornost športnika pri izbiri trenerja s katerim bo sodeloval.

Noben trener ni že v izhodišču dober ali slab, s takim ali drugačnim papirjem. Na koncu pa se prava ocena dobi na kraju zločina. Po 20 minutah treninga se namreč ve ali je kondicijski trener, res dober kondicijski trener.