Ljudje že od vekomaj izražajo mnenja o vsem. Pač potrebno se je pogovarjati o nečem. Enkrat o vremenu, drugič o sosedu, ki je v nedeljo opral avto, tretjič o rezultatskem neuspehu nekega športnika idr. In ta mnenja si posameznik oblikuje na podlagi prejetih informacij o določeni temi iz različnih virov. Vse to si razlaga po svoje. Razlaga na podlagi svojih izkušenj ki si jih je nabral tekom življenja in svojega pogleda na to tematiko. Te razlage so subjektivne. In s to razlago pogumno starta v svet in jo poskuša prodati čim večjemu številu potencialnih uporabnikov. Kot je v socialni naravi človeka, želi dobiti čim več potrditev da je njegov pogled dober, pravilen. Velikokrat naleti tudi na različna mnenja z bolj ali manj dobrimi argumenti. In potem lahko teče pivo v potokih in na čolnu vesla v neskončne debate, zakaj je Barcelona izgubila v polfinalu Lige prvakov. Po vsem doživetem dobim hitro občutek da ima vsaka ekipa več glavnih trenerjev in vsak bi znal povedati o drugem napake, ki jih počne ko opravlja funkcijo trenerja. »Jaz sem tisti ki vse vem.« Jaz pa mu rečem na to: »Jaz pa pravim, da si ti tisti ki si bil vzgojen tako.«
Objektivnost je zoprna reč. Vedno je potrebno postaviti kriterije ki naj bi kar najbolje poiskali resnico. Resnica je in mora biti kriterij. Če se hočeš kar najbolje približati resnici je potrebno poznati čim več dejstev. Dejstva so lažje na dosegu če si blizu. Blizu središču dogajanje. Če si v ekipi. Tam lahko dnevno opazuješ kaj se dogaja, vse interakcije, vse probleme, vse veselje in žalost. In tistih 90 minut na igrišču je posledica trenutnega stanja te ekipe. In ko se tekma začne se pojaviti gledalci. Oziroma sodniki, ki ocenjujejo. Ki ‘vedo’ prav vse o vsem. Ne morem se upreti, da si ne bi predstavljal enega udarnega ‘komentatorja’ s čipsom z novim super okusom in pivom v roki pred televizorjem, kjer z očmi dviguje svoj srčni utrip. No verjetno naredi tudi kakšno rotacijo trupa in kakšen počep. On ve za vse pravilne odločitve, za vse potrebne menjave, zbral je celo pogum in vplačal stavni listek ter žrtvoval kruh svoje družine. Nato pa je pogumen pred prijatelji le v primerih ko dobi stavo. Mogoče si včasih celo želi da bi bil tam, na igrišču, v dresu ekipe za katero navija. Želi, da bi premikal svoje sklepe, uporabljal mišice, dal vse od sebe. To je bil en izmišljen primer komentatorja.
Včasih so ta mnenja ostala v določenih omejenih socialnih krogih. Danes v pogubni dobi interneta pa lahko vsak na različnih portalih izraža svoja mnenja. Izraža subjektivno. Tukaj hitro naletimo na dejstvo, da se vsi ti poznavalci nikakor ne morejo zmenit o nekem objektivnem zaključku. Pravijo da je v slovenski navadi da ko si gor te hvalijo, ko ti ne gre te pa grajajo. Tisto drugo drži, za prvo pa nisem povsem prepričan. Naj bi bilo temu tako zaradi zgodovinskega strahu, ne samozavesti in ne spoštovanju in borbi za lastne pravice. Na žalost te komentarje berejo tudi športniki. Kot sem omenil, ljudem je pomembno kaj si drugi mislijo o tebi. Velikokrat tudi zunaj sebe iščejo potrditve. Tako lahko športnik hitro postane zasvojen z branjem teh ‘objektivnih’ mnenj o njem samem. In do teh mnenj ne moreš ostati ravnodušen. Te prizadenejo, ko so slabonamerna. Lahko navdihnejo, ko so dobronamerna. Verjamem da postaneš zares svoboden ko nehaš brati komentarje ljudi ki nimajo nič skupnega s tabo, ki te ne poznajo, ki ne vedo o tebi nič razen nekaj splošnih informacij. Če se vrnem nazaj na komentatorja s čipsom v roki, ki se je od kar je zapustil osnovno šolski klub in odšel v pokoj zredil za 20kg, lahko nanizam nekaj možnih njegovih komentarjev. »Naj čim prej zamenja trenerja. Pa kako lahko zgreši če to počne vsak dan. Kako lahko izgubi od 200. igralca na svetu.«In to izjavljajo tisti ki niso nikoli resno prijeli za teniški lopar ali kak drug šport. Tisti ki so preizkusili zahtevnost posameznega športa imajo spoštovanje do vrhunskih športnikov.
Dejstvo je, da nikoli ne boš mogel zadovoljiti vseh. In to je naravna posledica različnosti med nami. Dejstvo je, da je športnikovo branje komentarjev o njem samem nesmiselna in nevarno uničujoča sila ki oddaljuje vsakega športnika od pozitivne samopodobe. Prav tako pa potrata časa, ki se jo lahko raje nameni samemu treningu, počitku, branju objektivnih mnenj. Dejstvo je da se pozitivna samopodoba gradi in išče znotraj športnika samega. Od zunanjih mnenj pa so pomembna le mnenja ljudi s kateri sodeluje v ekipi in ostali njegovi najbližji.
To je bil moj komentar komentarjev. Ga nimam za pravilnega. Imam ga za svojega. Dopuščam druga mnenja. Dopuščam argumentiran dialog. Brez argumentov, dovzetnosti za poslušanje in slišanje pa se lahko tak komentator preseli v drugo ligo. Ker v prvi ligi komentatorjev ni prostora za tako velike pomanjkljivosti.