Spomnim se časov, ko sem bil otrok. Takrat se mi je zdel dan neverjetno dolg. Domov sem prišel ob 11.50, po 4. šolski uri. Zdaj pa otroci v šoli dobijo še popoldansko malico, ker njihovi starši delajo. No drži tudi, da za nekatere poskrbijo babice. Medtem pa njihovi očetje in matere delajo z urnikom do 17.00 ure ali še več. In jih po večerji pospremijo v posteljo. Ima potem smisel imeti otroke? Da jih čuvajo in vzgajajo drugi ljudje? Ko otroci zaspijo, napoči čas za pospravljanje velike hiše, za katero je bilo toliko odpovedovanja. Za vikend pa po možnosti ostane še kaj domače naloge iz službe. Ko sem ‘imel še čas,’ sem se celo popoldne igral. Nogomet, lovljenja, košarka, skrivanja, borilne veščine. Malo manj časa sem imel za pomivanje posode, sesanje sobe, odnašanje smeti. In bil je čas mojih staršev, ki so bili takrat mojih sedanjih let. Poroka, otrok, pa še en otrok. Imela sta 8-urni delavnik v tovarni, 8 ur spanca in 8 ur prostega časa. Beri ponovno… 8 ur prostega časa. Namenila sta ga za stanovanjska opravila, obdelavo vrta in vinograda. Živeli smo skromno, a nič materialnega nam ni manjkalo. Lepo je bilo. Ampak zdaj mi to ne koristi, saj mi ‘dobre vile’ za hrbtom ‘prijazno’ šepetajo, da je potrebno iti v korak s časom. No, pa grem…
V leto 2012. Na tej poti je sistem poskrbel, da imam vsako leto več obveznosti, več zaposlitev. Že nekaj časa mi kot kamen za vratom visi občutek, da 24 ur v dnevu ni dovolj. Boriš se, spiš manj, ješ v teku, delaš več stvari naenkrat. Vse, da bi bil v koraku s časom. Kaj pa naj? Kaj naj odrežem? Če hočem imeti več časa zase. Z odločitvijo za družino sigurno nisem šel v smer, da bi dosegel omenjeni cilj. Pa tudi moj delavnik se je (iz meni nejasnega razloga) razširil. Že dolgo se ne dela več 8 ur ampak te sistem poskuša zapeljati v 24-urno delovno ‘prostitucijo’. V sistem stalne dosegljivosti, umske pre-zaposlenosti s službo. Ideja se poraja sama po sebi: tvoja služba-tvoje življenje. Zakaj? Da bom preživel. Sebe in družino.
Ta rakasta tvorba z imenom kapitalizem me je pahnila v dirko za preživetje, v kateri za mojim hrbtom padajo eden za drugim…žena, en otrok, drugi otrok, tretji otrok, zdravje, smisel življenja. In bolj kot se poskušam iztrgati iz primeža manipulacij, hitreje ugotavljam da sem soodvisen od njega. Ta isti sistem mi je ponudil rešitev v obliki težkega plačevanja kreditov za stanovanje, avtomobile, zavarovanja, položnic… Potem se ponovno pojavijo ‘dobre vile’ in v momentu panike ponujajo enostavno pot iz tega. Pot v svobodo in neodvisnost. Imeti ves čas na razpolago. In se pojavi dilema ali boš vstopil na čudežni vlak za obljubljenim ‘boljšim’ življenjem? Le stisnit je potrebno neko obdobje, pravijo. Dokler te ne stisne, pa pravim jaz. Za vse je potrebno plačati ceno, vaša je previsoka.
Čas pa vedno je. Natančneje, če kaj imaš, je to tvoj čas. Ostalo je marketing in zavajanje ljudstva s sloganom: Kaj narediti, ker nimamo časa? Kaj jesti, ker nimamo časa? In vedno več jih je. Tistih, ki mi ponujajo instant hrano, kako imeti nekaj več, kako zaslužiti nekaj več v teh težkih časih. Težki so res, toda predvsem v naših glavah. Sami smo si nakopali to navlako, ko porabljamo svoj čas za dodatno delo, za plačilo stvari ki jih ne potrebujemo ali si jih ne moremo privoščiti. Še vedno pa verjamem, da je bila srednja pot naših staršev dobra izbira. Zgodila se je spontano. Sistem jo je podpiral. Zdaj pa pravijo, da so drugi časi. Časi so že drugi ampak ravnanja in filozofija bi morala biti ista.
Kako naprej…dan ima še vedno 24 ur? Kaj boš naredil z njim pa je svobodna odločitev. In te svobode ti nihče ne more vzet dokler dihaš zrak. In vedno lahko iščeš najboljšo rešitev znotraj omejitev sistema. Iskanje ravnovesja in prioritet, komu namenim svoj svobodni čas.
Koliko, čemu in kako.
Ali ga namenim svojim otrokom (ki me potrebujejo zdaj in ne čez 20 let ko bom nakopičil dovolj velik kupček), kot najboljši investiciji ali raje nesmiselni borbi in hlastanju, da bom pobegnil vsem pastem kapitalizma (potrošništva) in se dvignil kot materialni bogataš?
Ali grem v vsak dan z optimizmom in navdušenjem ali s pesimizmom odganjam sleherno spremembo na boljše?
Ali se potrudim z vsemi močmi, dam vse od sebe in ob tem začutim neizmerljivo zadovoljstvo ali pa se vdam z mislijo, da pač ni možno storiti ničesar in bolje?
Naredim dodano vrednost ali izberem lažjo pot? Leno pot, polno izgovorov. Postanem neodgovoren do sebe, svojega zdravja, družine. Če tem »stvarem« ne nameniš časa v pravem trenutku, se kasneje potreben čas za popravo poledic bistveno poveča. Za mnoge stvari pa je kasneje enostavno prepozno. Tudi če si si končno priboril čas.
Povej mi! Najdeš energijo in čas za svoje najbližje ali se od utrujenosti raje umakneš v potrošniške rešitve za »zdravljenje« notranjega nemira (informacijsko bombardiranje, tehnološki čudeži, alkohol, cigareti, droga, obsesija s čistočo, obsesija s treningom in izgledom idr.)?
Eni imajo bolj zvezane roke, drugi manj. Tudi če imaš le tri ure, jih lahko narediš polne, aktivne, žive, dobre, koristne. Bolje od 3 ur pasivnega lebdenja, kaj je bilo in kaj bi lahko bilo.
Ko daš navlako stran, spregledaš. Spregledaš, da čas teče. Spregledaš, da je pravi čas zdaj. Spregledaš, da lahko izbiraš.
Spregledaš, da otroci potrebujejo vse drugo kot denar. Da si otroci vse zapomnijo. Kako veliko in katere stvari? Poglejte sebe in svojo zgodovino.