Predstavljajte si naslednjo situacijo čim bolj živo. Punca ti je všeč, povabiš jo na zmenek. Prvi, drugi, tretji zmenek itd. Po nekaj minutah romantične promenade ob obali na zmenku številka 9, sledi streznitev. Sploh ne veš kdo pred tabo stoji. Obraz. Telo. Z vsem balastom na obrazu in po telesu. 30-60 minut jutranje telovadbe z make-upom. S skrbno izbrano kolekcijo oblačil, ki naj bi poudarile nekaj in skrile nekaj drugega. Strah podnevi in ponoči, ker ne zmore pokazati svoj pravi obraz in telo.
Barbika. Vsega je kriva lutka Barbika. Morda bi lahko na prvo plast make-upa pomislil da res. Ko pa s soljo sperem balast, spregledam. Kriv je njen Izumitelj. To pa je Sistem – Kapitalizem, ki jo je (poleg ostalih produktov) poslal med ljudi in povzročil nepopravljivo psihično škodo. Sistem, ki povzroči dvoje. Prvič, da se rodi nezadovoljstvo nad samim seboj in drugič, vse-življenjsko hlastanje in lovljenje načinov za zadovoljstvo. Seveda do slednjega ne more priti, ker večina išče odgovore na napačnem mestu, to je zunaj sebe.
Dete se rodi kot nepopisan list. Najprej mu starši, kasneje pa okolica dajo jasno vedeti, kako ‘lep’ je. Torej je ali ni ter vse odtenke vmes. In vse to vpliva na samopodobo.
Lepota in z njo povezani standardi so izmišljen sistem značilnosti, lastnosti, ki jih določi skupina ljudi. Problem nastopi, ker smo sprejeli z obrestmi ‘standarde’ kaj je lepo in kaj ni. In če ne ustrezate standardom (ker je nemogoče, vsaj vsem) se lahko hitro rodi razočaranje, depresija in že omenjen lov po neulovljivih idealih. Nekaj asociacij za zunanje ‘lepo’, ki jih uspešno promovira trg kapitalizma: rjava polt, dolge noge, vitko telo itd. Vsaka ženska ima svoje asociacije na lepoto v glavi, ki jih je izoblikovala od rojstva dalje. Najprej od staršev, ki so s primerjavami (z drugimi otroki), svojimi pogledi na svet, vrednotami, prvi vplivali nanjo. Ti standardi lepote so se nadgrajevali skozi otroštvo. Od vrtca in šole ter med-vrstniškega primerjanja. Preko prvih risank, do najstniških filmov in videospotov. Vse do odrasle dobe, kjer se to nadaljuje. Vsaka na svoj način in v svojem okolju.
Ženska je izropana univerzalne resnice, da standardov lepote ni. Da so nesmisel. Da so primerjave nesmiselne. Da ni lepo ali grdo. Da je vse lepo, da je vsak lep na svoj unikaten način. Da s svojim obstojem bogati ta svet z vsem kar je.
Kaj sledi po ropu? Postane žrtev kapitalizma na vseh nivojih njenega življenja. V praksi se to kaže v posnemanju življenjskih umetnih standardov, ko se dekleta oblačijo kot njihove pevske, filmske, ‘estradne’ vzornice, se obnašajo tako kot one, se ličijo kot one. Ko ličenje, diete, trening in moda ne zadoščajo, gredo celo pod nož. In nikoli ni dovolj dobro. Živijo življenja drugih ljudi. Vmes pa zamujajo svoje življenje.
Edina pot do resnice, ki jo premorem je, v Morje. Z roko v roki peljati dekle v morje. Jo potopiti v morje. Jo umiti. Res dobro umiti in sprati vse plasti, da pridemo do bistva. In upati, da ji morje ‘spere’ tudi navlako v glavi, ki ni njena last.
Vsaka ženska je lepa ženska. Je neponovljiva in edinstvena v vsem Vesolju. Prej kot bodo dekleta, ženske, žene to ugotovile, prej bodo lahko prerezale popkovino s pokvarjenim Kapitalizmom, ki jim paralizira in uničuje življenja. Prej bodo lahko prenašale to sporočilo na svoje otroke in okolico.
In včasih se zgodi čudež. Pridejo momenti, ko se ona dobro počuti v svoji koži. Takrat je tisti dan praznik. Ko stoji tam, ona, neponovljiva, z nasmehom, živa, energična, kot otrok. Moment, ko je v stanju edinstvenosti v vsej Naravi. Ko ugotovi, da je bila izbrana prav ona, s strani moškega zaradi nje same, vsega zunanjega in notranjega. Za take trenutke se živi, ni jih veliko a so. Tam, na dosegu roke.