23.11.2012 sem imel Dan za trening. Ne pomnim, kdaj sem si nazadnje vzel tako veliko časa zase. Naredil sem kar 7 treningov:
- Meditacija (sproščanje; da tudi meditacijo uvrščam med trening)
- 60min plavanja (s premori – da ne bo pomote, poudarek na tehniki kravla)
- 10km teka (kontinuirano, v kosu)
- Trening gibljivosti (celotno telo, 2 seriji vsaka vaja)
- Trening trebušne stabilizacije (‘Pilates stil’)
- Trening moči (hipertrofija zgornjega dela telesa)
- Savna (finska in turška; da, tudi savno uvrščam med trening)
Nekateri treningi so kondicijski, drugi spet kondicijsko-regeneracijski, tretji psihološki.
V osnovni in srednji šoli sem treniral borilne veščine. Karate in kikboks. Tudi tekmoval. Ko se ozrem nazaj ugotovim, da nikoli nisem naredil več kot dva treninga na dan. V večini primerov je bil le en trening na dan, pa še to ne vsak dan. Sedaj ko sem šel skozi študij na Fakulteti za šport in ko sam treniram vrhunske športnike mi je takoj jasno, kako daleč sem bil od vrhunskih rezultatov. Jasno mi je tudi, kako veliko več je potrebno, da se sploh lahko približaš vrhu. Pa še to ni nobena garancija. Vseeno ne čutim obžalovanja, saj mi je ta trening skozi vsa leta odraščanja dal zelo veliko. Bi mi pa takrat vsekakor koristilo, da bi mi nekdo pokazal zrcalo potrebnega vložka za boj z najboljšimi. Stik z realnostjo. Mogoče srečanje z Dejanom Zavcem – kdo ve. Samo želja biti ‘tam gor’ nikoli ni dovolj.
Ko zdaj gledam na izbrani šport (kikboks) mi je tudi jasno, da to sploh ni bil pravi šport zame. Vem, da v meni ni bilo dovolj potrebnih kvalitet za uspeh (osebnostnih). Borec se rodiš in postaneš skozi vzgojo in življenje. Kar se ‘fizike’ tiče bi morda bilo dovolj, čeprav nisem bil ‘naravno močen.’ Mati narava mi je dala druge kvalitete. Ko premišljujem mi tudi sedaj ni jasno, kateri šport bi sploh izbral, če bi imel možnost začeti znova.
Dan za trening, je bil tudi dan brez hitenja. Brez ure, samo trening. Že dolgo nisem bil tako močno v stiku sam s seboj. V vsakem zavesljaju posebej, v vsakem tekaškem koraku. Poskušal sem narediti vsako ponovitev, vsak gib zavestno. Seveda se je kakšna nespametna misel vseeno prikradla, ampak jo je tudi hitro odneslo proč. Prikradle pa so se tudi dobre misli. Zlasti tekaški trening je vrelec novih idej.
Ker se mi za čuda ni nikamor mudilo, nisem hitel. To je bil eden redkih takšnih dni v mojem življenju. Ko sem ves dan vozil popolnoma po omejitvah in brez nespametne uporabe telefona. Začudeno sem opazoval, kako vse teče počasneje. To ne pomeni da sem običajno divjak, z ženo in dvema otrokoma v avtu. Le to, da v Šentviškem predoru vozim 85 namesto 80km/h in po obvoznici 105-110 namesto 100. Po avtocesti pa grem le redko čez 130km/h. Pa še kadar hitim, je to zaradi lastne slabše organiziranosti in/ali kapitalistične soodvisnosti. Kršitev meja, tudi z vožnjo, pa je že druga zgodba.
Ko si narediš en dan tako organiziran in preprost ugotoviš, da ni potrebe nikoli divjati ne v glavi in ne po cestah. Dokler si živ imaš ves čas v svojih rokah. Potrebno si ga je le vzeti za prave stvari in jih narediti dobro. Norenje na drugi strani pa prinese nemir, stres, slabšo učinkovitost in sprejemanje nespametnih odločitev. Stvari je potrebno delati umirjeno. Če nimam časa za umirjen obrok brez motenj, potem je bolje da sploh ne jem.
Ne vem kdaj bo naslednji Dan za trening. Odlično bo že, če bodo trije treningi na teden v trenutnem obdobju življenja. In počasnejši, preprostejši vsak dan. Ko veš, čutiš, da je tako prav.