Spomnim se tistih dni, ko sem bil še mlajši in manjši. Občudoval sem ljudi različnih poklicev, ki so bili oblečeni v svoje uniforme. Gledal sem jih kot super-junake, ki rešujejo svet. S prvimi mozolji sem želel postati eden izmed njih. Želel sem postati policist in rešiti svet pred vsemi ‘barabami’.
Bolj kot sem odraščal in zorel, bolj sem opažal da ni vse tako kot v »škatlici«. Začele so se dogajati spremembe. Verjamem da so bila odstopanja že prej, vendar (upam vsaj) ne taka. Moji super-junaki so izgubili moje zaupanje. Nočem, da kdo izgubi rdečo nit. Vedno so in vedno bojo izjeme. Še vedno je veliko dobrih zgledov. Govorim pa o generalnih spremembah, o lenobnem trendu, ki se je razpasel po naših ulicah…o spremenjenih normah…o tem kaj je kar naenkrat postalo sprejemljivo in normalno. Do te mere, da je dobro telesno pripravljen gasilec nenavaden izstopajoč pojav….in jaz?…Kaj naj postanem zdaj, kateri poklic naj pridobim, ko je mojim ‘mentorjem’ zbledel sijaj uniform?
In kdo so (bili) ti moji super-junaki, ki rešujejo svet? Zdravniki, gasilci, policisti, profesorji športne vzgoje, vojaki, idr. Ne glede na barvo uniforme, naj bi bili vsi omenjeni zgled zdravega načina življenja in dobro razvitih gibalnih sposobnosti. Nenazadnje lahko prav te odločajo ali bodo rešili življenje ali ne.
Zdravniki – ljudje v belih haljah, ki ohranjajo srčni utrip nad 60. Kako mi lahko nekdo svetuje o skrbi za zdravje, če sam ni zdrav? Če imam pred seboj zdravnika s prekomerno telesno težo, ki v prostem času kadi cigarete. Pogosto preveč pogleda v kozarec. Ali kombinacije naštetega. Ki mi namesto gibanja in spremenjene prehrane, priporoča tableto ali dve, da rešim problem zamašenih žil in glavobola.
Policisti – varuhi pravice v mestu. Včasih so se bodoči policisti šolali na policijski akademiji v Tacnu. Imeli so sprejemne izpite. Imeli so višje normative na psihofizičnih področjih. Morali so trenirati. Bili so »fit«. Danes pa opazujem »zavaljene« policiste, ki vstopajo in izstopajo iz vozil ter nadzorujejo meščane. Koga bo ta policist ujel? Kako bo prišel na kraj zločina pravočasno? Vsaka sekunda šteje.
Gasilci – enak problem kot pri policistih. Prostovoljstvo ne igra vloge. Gasilci so izpostavljeni velikim naporom, odgovornosti. Morajo biti hitri, gibljivi in močni.
Profesorji športne vzgoje – izklesana športna telesa in izredno razvite gibalno sposobnosti ter športna znanja. Ha ha. Na srečo sprejemni izpiti še delno vplivajo na to, da vsak le ne pride na Fakulteto za šport. Toda nekaj je priti gor, nekaj je obstati, tretje ostati. Kar nekaj je so – študentov na Fakulteti za šport, ki so bili v najboljši formi prav na sprejemnih gibalnih izpitih. Z vsakim študijskim letom so postali manj »čvrsti«, nabrali več % maščobe in postali počasnejši. Veliko jih je redno uživalo alkohol, do stanja pijanosti. Nekaj jih je kadilo, pred Fakulteto za šport. Povej mi – kakšen zgled dajejo ti ljudje našim otrokom, ko jih »vzgajajo« za športno življenje? Porazen in življenjsko ogrožajoč. Kriteriji so prenizki! Gibalne sposobnosti bi morale biti na višjem nivoju. Zdrav način življenja pa vsakdanjik.
Vojaki – v vojni tvegajo svoja življenja za domovino. Na tem mestu bom poudaril, da je koncept vojske popolnoma zgrešen in poklic vojaka bi moral postati nepotreben. V vojnah gre za nespameten način reševanja psiholoških stisk vodilnih posameznikov. In to fazo bi mogli že zdavnaj »prerasti«. Jaz sem bil še zadnja generacija nabornikov slovenske vojske. Prišla je »plačana« vojska. Tisti ki so šli v vojsko pred tem (zlasti jugoslovanska vojska) načeloma govorijo o koristnih vzgojnih posledicah vojaškega šolanja. Zdaj pa te vzgoje (ni potrebno da je vojaška, raje jo imenujem vzgoja za življenje) ni, čeprav bi naši mladini »krvavo« koristila. Danes imamo vojake, ki so plačani da zjutraj tečejo svoj tek za zdravje. Država jim plača, da se gibajo. Vendar kljub temu nisem zadovoljen. Stanje (njihove sposobnosti) ni na sprejemljivem nivoju. Spet poudarjam, da obstajajo izjeme.
Glavni problem je v tem, da ustreznih kriterijev ni več. Sistem je začel ukinjati vse po vrsti. Stvari so se razpasle in kriteriji so se položili v roke ljudstva, ki se skladno s svojo moralno-psihično-fizično sposobnostjo ter globalnim kapitalističnim napadom odloča kako in kaj.
Rešitev je ena. Kriterije nazaj. Morajo biti, tudi za šolarje (primer mature in ocenjevanja v osnovnih, srednjih šolah in univerzah). Ljudi je potrebno nenehno motivirati in spodbujati, ker je v naši naravi da smo nagnjeni k lenobi, udobju in bližnjicam. S postavitvijo kriterijev se ustvari naravna selekcija. Realnost življenja je, da ne moreš imeti vsega. Moraš si izboriti in za primeren trud prejmeš plačilo. Prej ali slej (kapitalizem sicer prodaja akcijske bližnjice, a jih preganjam). Če nisi dovolj dober ne moreš priti na izbrano fakulteto, ne moreš opravljati določenega poklica, idr.
Alternativa prvi možnosti reševanja tega izziva se ponuja tudi »svobodna« možnost. A si v tem primeru ne predstavljam, da bi dobili bodoče zdravnike, ki so sicer bili na predavanjih in vajah, a so imeli svobodno voljo, da se naučijo vse potrebno. Nato pa sami presodijo ali je to dovolj. Prav tako ne sprejemam, da so 10-letni otroci bolj vzdržljivi v teku od svojih staršev.
Samo po sebi je jasno, da morajo biti kriteriji dobri – da spodbujajo znanje (odgovore iščejo v popolnih naravnih sistemih), napredek, humanost, socialni čut do vsega in vseh.
Zgledi najbolje vlečejo, torej? Kaj boš? Kakšen zgled boš dal svojemu otroku ko greš v bar na kavico namesto teč ali z njim na igrišče?
Želim da bi se zaupanje v super-junake povrnilo. Obstajajo. Le najti jih je potrebno. Tiste, ki delajo kar govorijo. Profesorji športne vzgoje – super-junaki. Policisti – super-junaki. Očki – super-junaki. Psihični in fizični super-junaki.