Minilo je 465 dni, dan več ali manj. In vsak dan sem hvaležna usodi, ki je pripeljala Klemna na mojo pot… Mojih 46 let se je počasi začelo kazati (kljub bogati športni preteklosti) na mojem telesu in počutju. Kljub krasnim pogojem za gibanje v naravi, se nikakor nisem »spravila« v pogon. Da pa bi pretekla 10 minut v kosu, se mi je zdela znanstvena fantastika. S Klemnom se je začelo »dogajati«…gibanje na svežem zraku mi daje novo energijo, vadba v fitnesu čvrstost telesu in tudi izgledam mnogo bolje, kar pa mi daje novo samozavest. Poleg vsega, se postala super odporna in razen nekaj manjših prehladov v vsem tem času nisem bila bolna, kljub peklenskemu življenjskemu ritmu. Sedaj mirno pretečem urico po gozdu in pri tem neznansko uživam. Sedaj si sploh ne predstavljam, da ne bi »trenirala«….. Kaj naj še rečem: »Klemen, čeprav si malo »poseben, si«car«!«