Roka nad procesom treninga

Pisal bom o odnosu (KONDICIJSKI) TRENER – ŠPORTNIK na podlagi strokovnega vpogleda, izkušenj pri delu in zdrave pameti. Osredotočil se bom na individualne športe, ker je tam prisotna specifična dinamika odnosa, ki naj bi z leti postajal vse bolj demokratičen. Kaj takega si v kolektivnih športih kondicijski trener ne sme dovoliti. Zaradi kompleksnosti odnosa bodo predstavljeni le izbrani vidiki.

Odnos trener – športnik je v svoji naravi kompleksen in dinamičen odnos, ki zahteva poleg strokovnega znanja tudi dobro razvite vedenjske veščine. Na tem mestu mora biti jasno, da je strokovno znanje (o katerem sem pisal v prejšnjem članku Megla prihaja iz vseh strani) ‘le’ predpogoj za začetek procesa treninga. Težja naloga pa je dejanska izvedba načrtovanega trenažnega programa. Lahko imaš najboljši program na svetu in na papirju, toda če ga športnik ne izvede to ne pomeni nič (Sizifovo delo). Cilj pa je jasen. Pomagati športniku pri doseganju vrhunskega rezultata. V praksi to pomeni, najti način da bo trening uspešno izveden. In šele tako je mogoče dosegati zastavljene cilje.

V tem dinamičnem procesu odnosov, osebnostne rasti obeh udeležencev in vsega kar življenje prinese na pot, je ključno da športnik napreduje. Na drugi strani pa trener ne dobi zdravstvenih težav zaradi psihičnih obremenitev med procesom treninga in samim odnosom s športnikom.

Včasih se trener sreča z otrokom, drugič z mladostnikom, tretjič z odraslim športnikom, četrtič z odraslim športnikom, ki se vede kot otrok idr. Trener je tisti, ki mora najti pravo pot do športnika. Dejstvo pa je, da je to izredno težka naloga. Zakaj? Ker so treningi v vrhunskem športu na kondicijskem področju večinoma, razen izbranih kondicijskih vsebin in izbranih mikrociklov, eno samo telesno in psihično trpljenje. Sicer trpljenje, ki ga sčasoma vzljubiš in uživaš v njem. Če hočeš biti najboljši, moraš zdržati in trenirati tako in še boljše. 90 minut treninga. In vsakič možnost izbire – lahko treniraš ali pa ‘treniraš’. Trener je tisti, ki športniku pomaga, da gre na treningu preko vseh meja. To je umetnost. Stalno je potrebno iskati časovno in prostorsko mejo med motivacijskimi prijemi, argumentacijo, konstruktivnim dialogom, prepuščanjem, zategovanjem pasu, empatijo, konfliktom. Zmotno je prepričanje, da so športniki kot stroji – ves čas 150% pripravljeni, motivirani, skoncentrirani na trening. Da jih v dnevu čakata le eden ali dva treninga, ki jima sledi počitek. A temu ni tako. Športniki so konec koncev le ljudje, ki imajo boljše in slabše dni, formo in malo slabšo formo, poraze, osebnostne krize, druge športne in osebne obveznosti, finančne in druge izzive. Vse to in še več vpliva v kakšnem stanju pride športnik na trening ali tekmo ter na način kako izvede trening.

Na tem mestu navajam mnenje svojega varovanca, deskarja na snegu, Žana Koširja:

»… Nisi še v celoti ugotovil kako delujeta moje telo in glava (po mojem nima smisla spreminjati mene, ker jaz dajem svoj maksimum, več ne zmorem). Bistvo večletnega sodelovanja je to, da trener pozna svojega varovanca, ter se temu prilagaja, išče rešitve… To ne pomeni, da delam nekaj po svoje, ampak pomeni le to, da enostavno zaradi obremenjenosti, psihofizične, ne zmorem več držati reda.  Tukaj ob vseh podatkih, ki so na voljo (garmin, fis) lahko reagiraš… Lahko pa rečeš, da je moja krivda in da nimam profesionalnega pristopa…Sam se odloči, kaj bi/bo prineslo napredek…(vse to jemlji kot mnenje, verjamem da le dialog prinese napredek v najinem odnosu). Primer: Iz obale skozi daljnogled opazuješ jadralca, ki ima za sabo pol leta neprekinjenega jadranja na odprtem morju in ugotoviš, da pluje proti napačnem zalivu, on tega zaradi izčrpanosti sploh ne opazi, ti pa imaš z njim možnost komuniciranja preko radijske postaje. Namesto da bi mu javil pravo smer, mu raje rečeš, škoda ker nisi bil pozoren/profesionalen do konca na koordinate in kompas…V kolikor si ti njegov trener sta oba zgrešila cilj ne le on.«

Kot kaže ni cilj trenerja da ima vedno prav, cilj je da športnik napreduje. V nekaterih trenutkih se seveda zgodi oboje. Vsak športnik je unikaten, ima svojo zgodovino, družinsko zgodbo, vedenjske vzorce, osebnostne izzive na poti. In če trener ne najde vzvodov za točno določenega športnika le ta ne bo napredoval. Težko poudarim, da je včasih bolj pomembno od kaj daš, kako daš. V praksi vidimo, nekateri trenerji preprosto imajo ‘feeling’ drugi pa ne. Občutek za delo, kako graditi odnos s športnikom, da ta napreduje skozi tedne, mesece, leta sodelovanja. Velikokrat me vse to spominja na odnose v družini, kjer je prav tako potrebno ves čas delati. In so vzponi in padci. In so vzponi.

Včasih deluje demokratičen odnos, drugič mora biti odnos avtoritaren. Spet poudarjam, da je odvisno od tega kdo je pred tabo. Nekdo je bil vzgojen v demokratičnem duhu, drugi v Svetem duhu. Tretji je bil razvajen. Četrti si je vse izboril sam. Peti je dovzeten za spreminjanje. Šesti večno zamuja. Sedmi je talent in lenuh. Osmi je delavec. Devetega so same laži in izgovori. In kombinacije naštetih. Lahko iščeš načine za spreminjanje, lahko pa športnika enostavno sprejmeš takega kot je in gradiš znotraj omejitev. Tretja možnost pa je, da se tega ne greš in delaš le tistimi, ki so ti po poslani po meri. Seveda, če imaš to možnost in če vidiš v tem smisel svojega dela in razvoja sebe kot trenerja.

Velikokrat je težko, ko vidiš kaj vse bi lahko športnik dosegel pa zaradi različnih omejitev ne. Včasih si lahko celo želiš da bi bil na njegovem mestu. Včasih si želiš, da bi oba tako močno živela sanje o končnem uspehu.

Dejstvo je, da se odnos trener – športnik spreminja z leti sodelovanja. Trener športnika spoznava vse bolj, opazuje kako se odziva na trening, na tekme, na uspehe in neuspehe, poškodbe idr. Ko pride serija deževnih dni, je trenerjeva naloga da ohrani pozitivno klimo. Ta je bistvenega pomena tudi za ohranjanje ustreznega hormonskega stanja športnika. V deževnih dneh mora trener najti učinkovite razbremenitve, ki športniku dvignejo razpoloženje. Lahko ga pošlje na dež, lahko mu drži dežnik nad glavo. Včasih je najboljši trening počitek. Drugič trening po programu. Tretjič adrenalinski spust s kolesom. Četrtič tek po domači gmajni. Petič mini priprave v odročni vasici. Psihično stanje močno vpliva na telo. Če glave ni na svojem mestu, telo samo ne zmore.

Naslednja kvaliteta trenerja je, da ostaja hladen (ledeno, če je potrebno) ko športnik doživi ‘pretres’ možganov. Ko ni uspehov, se to rado zgodi. Ko trenira in trenira pa ne napreduje dovolj ali le sam ne vidi napredka. Ko izpostavlja le slabe stvari ali ko išče krivca zunaj sebe. V takih primerih se trener ne sme ujeti v čustveno zanko ali prepustiti drami športnika. Ne sme se spustiti na njegov nivo, se užaljeno braniti ali ga lažno podpirati, povzdigovati glasu idr. Trener mora s svojo mirnostjo pomiriti tudi športnika in mu pomagati da pogleda na izziv z objektivnimi dejstvi.

Včasih pa se zmoti tudi trener. Saj je tudi on samo človek. Dober trener prizna svojo napako. Zaradi tega bi ga športnik moral ceniti še bolj.

Mimo nekaterih osnovnih kvalitet obeh pa ne moremo.

Kvalitete, ki bi jih moral imeti kondicijski trener:

Kvalitete, ki bi jih moral imeti športnik:

Naslednja osnovna zakonitost uspešnega odnosa je zaupanje in spoštovanje. Športnik mora trenerju brezpogojno zaupati. To zaupanje pa se gradi počasi. Športnik dobiva stalne povratne informacije o pristnosti trenerja, njegovi strokovnosti, vloženi energiji, izpolnjevanju sklenjenih dogovorov. Prav tako vidi kakšne so trenerjeve predstave o njem samem – njegovem trenutnem psihofizičnem stanju, možnosti napredka in tudi kje postavlja končno mejo. Pa tudi kakšni so po njegovo razlogi za neuspeh na tekmah, treningih in testiranjih.

Zaupanje se okrepi, če se trening v čim bolj ključnem trenutku izkaže tudi kot rezultatski uspeh. Predvsem na začetku sodelovanja.

Če trener in športnik ne uspeta zgraditi zaupanja, dober odnos ni mogoč. Med treningi v primeru nezaupanja prevladujejo: moteča napetost, slaba volja, dvom v trenažni proces, razdražljivost, primerjava dela z drugimi trenerji, trening po svoje, izpuščanje treningov, neupoštevanje trenerjevih navodil, idr.

V primerih, ko trener izgubi zaupanje športnika ali pa se med njima zaupanje ni nikdar izgradilo, je najboljša rešitev prekinitev sodelovanja.

Kot vsi odnosi se tudi odnos trener – športnik s časom se spreminja. Tekom daljšega sodelovanja formalni odnos postaja bolj prijateljski, sproščen, odprt. Toda osnovne stvari morajo ostati nespremenjene. To so trenerjeva avtoriteta na eni strani, ter športnikovo zaupanje in spoštovanje na drugi strani. Ves čas mora biti jasno kdo drži roko nad procesom treninga. Če se ne loči več, kdo je med treningom »glavni«, lahko proces treninga izgubi rdečo nit in se odvija v napačno smer.

Naj dodam le še to, da je v karieri vsakega trenerja največji dar, če ima priložnost sodelovati s pravimi Vrhunskimi športniki. Vrhunskimi z veliko začetnico. Po svoji meri? Še toliko boljše.